ITALIJA PROTI LARISI, PRVI POLČAS KONČAN

ITALIJA PROTI LARISI, PRVI POLČAS KONČAN

Italijani obožujejo nogomet, še več, v Torinu kjer že pet mesecev živim, imata sedež dve zelo pomembni moštvi: Torino in Juventus. Pred odhodom so me prijatelji skrbno podučili o tem. Pa tudi, da je Torino sivo mesto. Prvo »dejstvo« drži, saj je glavna tema »small talkov« nogomet in ne vreme, kot sem bila navajena.

V Torino sem prispela konec aprila. Na treningu prostovoljcev v juliju smo morali narediti časovnico pomembnih prelomnic, ki so nas privedle do odločitve o opravljanju prostovoljske službe.

Veliko prostovoljcev se odloči za projekt zaradi želje po pomoči skupnosti, izboljšanju sveta ipd. Sama pa sem se za izziv odločila, saj je odlična priložnost za osebnostni razvoj in ugotovitev, kdo sploh si. Pomembno pri tem se mi zdi, da mi moja prostovoljska služba in z njo gostujoča organizacija, omogočata spoznavanje drugih kultur, problemov sveta in načinov, kako se pristopi k reševanju le-teh. Največjega napredka od prihoda je bilo zagotovo deležno moje znanje italijanščine. Učenje jezika v njegovem okolju je bliskovito. Pri italijanščini pa sočasna uporaba gest temu še pripomore. Moje delo je raznoliko, kar pa prehrana ni. Stereotip o pici in testeninah, se je večkrat potrdil. Uvozila sem si ječmen, ajdo in polento, s katerimi se na vse tri (hehe) borim proti ogljikohidratni skušnjavi.

Kot omenjeno moje delo je raznoliko. V grobem ga lahko razdelim na mednarodni, Erasmus+, in lokalni del, delo s šolami, socialno ogroženimi družinami.

Vsako soboto gremo na lokalno tržnico z pet do desetimi družinami. Skupaj se sprehodimo od stojnice do stojnice, kjer nam prodajalci predajo sadje in zelenjavo, ki jih niso prodali in bi jih zavrgli. Ob nedeljah je namreč tržnica zaprta, kupci pa ne želijo prezrelih ali malo obtolčenih živil. Podobno storimo tudi z eno pekarno. To je moj najljubši projekt, saj je družbeno koristen, pomaga družinam v stiski, in rešuje problematiko odvržene hrane.

Na začetku prostovoljne službe sem pomagala pri nadzoru otrok med odmorom za kosilo v eni od osnovnih šol. Zaradi neznanja italijanščine smo si predvsem nasmihali. V juniju pa sem že uspela z otroki navezati stik, med projektom “po šoli” (it. Dopo scuola), kjer je namen pomagati otrokom z domačimi nalogami. Učila sem nemščino, matematiko. Italijanščino pa sem raje prepustila drugim prostovoljcem. So pa me otroci želeli naučiti italijanščine. Bomo poskusili v novem šolskem letu še enkrat. V juniju in juliju je moja organizacija, Eufemia, organizirana počitniški program za otroke 6-12 let. Tu sem imela spet vlogo nadzornika. Veliko se da narediti samo z očesnim kontaktom. To je že Matilda vedela.

V juliju smo pripravili mednarodno izmenjavo z 30 udeleženci iz šestih držav na temo uporništva in druge svetovne vojne. Skupaj z Pasqualom, sodelavcem, sva pripravila in odvodila aktivnosti. Čeprav je bilo naporno, sem se pri tem precej naučila in spoznala nekaj super ljudi. Konec julija me je čakal trening prostovoljcev, katerega namen je predstaviti italijansko kulturo, na kakšne težave lahko naletimo v času našega projekta in učenje italijanščine. Kar sem dobila od treninga je globoko razumevanje pomena sodelovanja in poslušanja.
Vsakodnevne naloge v pisarni, kjer delam, ko ni drugih obveznosti pa so: delo s papirji, računovodske naloge, oblikovanje, promocija… Redko se zgodi, da ni nič za počet, kar zagotovo pozna vsak nevladnik.

Sedaj me čaka tečaj italijanščine in novi projekti, kjer bom novo znanje lahko s pridom uporabila. Vabljeni v Torino. Je lejpu mestu.

By: Larisa Tomšič