EVS izkušnja

EVS izkušnja

Odločiti se in postati prostovoljec v enem od projektov Evropske prostovoljne organizacije (EVS) morda ni tako preprosto kot se sliši. Takšni projekti običajno trajajo eno leto in ker to ni tako kratek čas se ob odločanju za tak korak pojavljajo vprašanja o tem kaj je mogoče pričakovati od takega projekta, kako komunicirati v državi, ki uporablja drug jezik, kako se znajti nekje, kjer ne poznaš nikogar in ne veš nič o tamkajšnjem načinu življenja,… Zagotovo je odločitev lažja, če se nekdo odloča za projekt, ki mu je pisan na kožo oziroma je iz njegove stroke, po možnosti v državi, ki ga zanima iz kakšnega koli razloga. Vendar pa slišim, predvsem od drugih prostovoljcev, da je dostikrat težko biti izbran za kakšen zanimiv projekt, ker se prijavi veliko kandidatov. Zase lahko povem, da z izbiro projekta in prijavo nisem imel velikih problemov. Zahvaljujoč izkušnjam članov v našem društvu in dobrim odnosom z organizacijo na Nizozemskem, s katero je naše Turistično društvo v preteklih letih že sodelovalo, sem bil sprejet na projekt, kot prostovoljec v organizaciji Batavia werf. Omenjena organizacija je konec poletja stopila v stik z našim društvom, ker so v kratkem času potrebovali prostovoljca za delo iz področja lesarstva. Zgolj iz zanimanja smo jim posredovali moje kontaktne podatke in naslednji dan sem prejel telefonski klic od koordinatorja dela v Bataviji. Po polurnem pogovoru o tem s čim se ukvarjajo in kakšne so moje izkušnje in izobrazba ter možnosti, da pridem delat tja kot prostovoljec sva dosegla dogovor, da začnem z delom pri njih v začetku decembra. Tako, da pred prijavo v bistvu nisem veliko razmišljal ali naj grem na tak projekt ali ne. Ravno pred tem sem namreč končal s študijem gozdarstva in lesarstva, realnih možnosti za zaposlitev v Sloveniji, na tem področju, pa trenutno ni bilo.

Program na tem projektu se mi zdel zanimiv, ob enem pa omogoča tudi mnogo možnosti za učenje na različnih področjih. Tako sem v začetku decembra brez prevelikih pričakovanj z le o snovnimi informacijami o EVS-u in o samem projektu na Bataviji prišel na Nizozemsko. Prijazno so me počakali na letališču, ko sem prispel in me pripeljali v mesto Lelystad, kjer deluje organizacija Batavia werf. Lelystad leži dobrih 50 km severovzhodno od Amsterdama in je glavno mesto nizozemske pokrajine Flevoland. Ker sem v preteklosti že bil nekajkrat tu sem vedel kaj približno lahko pričakujem v tej državi neskončne ravnine, neštetih vodnih kanalov, spremenljivih vremenskih razmer in svobodomiselnih ljudi.

Nizozemska je znana po svojih neverjetnih sistemi osuševanja zemlje, odvajanja vode in na ta način tudi širjenju kopnega. Na mestu, kjer zdaj leži mesto Lelystad, ki ima okoli 70 000 prebivalcev je bilo do začetka dvajsetega stoletja še vse pod vodo in so kasneje nasuli in osušili to področje. Z vodo, ki iz severne in zahodne strani obdaja in se zliva z ravninsko in na nekaterih delih tudi ”podvodno” državo, pa je zelo povezana zgodovina in razvoj te zelo razvite in stabilne države. Nizozemci so zgodaj odkrili, da jim ta lega omogoča plovbo na odprto morje in s tem tudi neskončne možnosti trgovanja, kar je kasneje omogočilo zelo nagel razvoj in vedno močnejšo in številčnejšo državo s številnimi kolonijami po svetu. V ta namen so začeli graditi velike trgovske in kasneje za obrambo, tudi bojne ladje. V šestnajstem in sedemnajstem stoletju so tako Nizozemci veljali za ene največjih mojstrov izdelovanja ladij. In prav ta del Nizozemske zgodovine in tradicije želijo v organizaciji Batavia werf tudi ohranjati in pokazati obiskovalcem. Batavia werf je organizacija, ki je bila ustanovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prav s tem namenom. Organizacija je dobila ime po ladji Batavia, ki so jo začeli graditi leta 1985 in je kopija trgovske ladje iz 17. stoletja. Potrebovali so deset let, da je ladja dejansko postala plovna in so z njo kasneje celo pluli ob avstralski obali. Za primerjavo lahko povem, da so enako ladjo v 17. stoletju zgradili v osmih mesecih (z veliko več delovne sile in bolj izkušenimi mojstri). Ker je bil to uspešen projekt se je ta organizacija kasneje nekoliko razširila. Batavia je sedaj na ogled obiskovalcem, ki lahko zraven te ladje vidijo tudi kako poteka gradnja druge, še večje, bojne ladje Nizozemskega kraljestv, z imenom De 7 Provincien, ki je bila v 17. stoletju največja ladja v Evropi. Obiskovalci lahko vidijo kako poteka izdelovanje posameznih lesenih, kovinskih in tekstilnih delov za gradnjo ladje. Ob enem pa je Batavia werf tudi izobraževalna ustanova, saj mnogi dijak in študentje iz lesarskih in podobnih šol tu pridobivajo praktične izkušnje.

Trenutno je v organizaciji zaposlenih okoli 15 ljudi, ob njih pa redno ali občasno na različnih področjih dela še okoli 200 nizozemskih prostovoljcev in vključno z mano, dva EVS prostovoljca. Ko sem decembra prišel sem so mi najprej razkazali svoje prostore, delavnice in stvari, ki jih je možno tu videti in početi. Tako sem dobil približno sliko o vsem in tudi možnost, da se sam odločim, kaj se želim tu naučiti in delati. Odločil sem se, da se preizkusim v delavnici, kjer izdelujejo predvsem rezbarije in različne kipe ter skulpture, ki krasijo te res fascinantne ladje. Nikoli prej sicer nisem poizkusil delati kaj podobnega, me je pa ideja ustvarjati podobe in oblike iz lesa zelo zanimala. Na začetku mi je bilo vse skupaj precej neznano in nisem imel ravno občutka, da sem iz pravega testa za to delo. Delo zahteva precejšen občutek za risanje in tridimenzionalno predstavo tega, kar želiš ustvariti. Vendar pa sem kasneje s pomočjo nasvetov izjemnega mojstra, ki je vodja in učitelj v tej delavnici, ugotovil, da mi je to delo zelo všeč in da lahko naredim veliko več, kot sem pričakoval in upal. Po dveh mesecih učenja in izdelovanja preprostejših oblik in skulptur sem kot potrditev, da mi gre dobro od rok, dobil delo skupaj z mojim učiteljem, s katerim smo se lotili izdelovanja opreme in pohištva za kapitanovo sobo na ladji. Zaupali pa so mi tudi izdelovanje kopije lesenega kipa leva, za enega izmed muzejev v Amsterdamu. In ko izveš koliko je vreden tak izdelek je lahko človek kar presenečen in ob enem zadovoljen, da lahko dela nekaj takega… Seveda pa se EVS izkušnja ne vrti samo okoli dela v gostujoči organizaciji. Sam program je zelo dobro organiziran. Ta občutek sem dobil, ko sem prispel sem in bil povabljen na Arrival trening, ki ga nacionalna organizacija pripravlja za vse prostovoljce, ki začnejo delati na EVS projektih. Na tem treningu te seznanijo z vsemi podrobnostmi programov EVS, prav tako tudi o podrobnostih glede zdravstvenega zavarovanja, ki je omogočeno vsem prostovoljcem in tudi o tem kako bi moral posamezni projekt potekati. Seznanijo te z vsemi dolžnostmi ( kot na primer obiskovanje tečaja jezika) in tudi pravicami in bonitetami, ki ti kot EVS prostovoljec. Ob enem pa je to tudi priložnost za spoznavanje drugih prostovoljcev, ki delajo na EVS projekti v isti državi. S tem pa se povečajo tudi možnosti za boljše družabno življenje in druženje ter delitev izkušenj in informacij z drugimi in možnosti potovanja po državi, saj lahko spoznaš prostovoljce iz različnih delov države.To je tudi idealna priložnost za učenje in nadgradnjo tujih jezikov, ker moraš cel čas komunicirati z drugimi…

O prostovoljnem delu na EVS projektu zaenkrat ne morem povedati nič slabega. Organizacija v kateri delam je zelo dobro organizirana in vodena. Zagotovili so mi udobno stanovanje, ki ga delim s prostovoljcem iz Bolgarije, zelo dobro kolo in vse ostalo, kar človek potrebuje za preživetje. Tudi iz finančne plati je na EVS projektih zagotovljeno dovolj denarja, da se da dokaj normalno preživeti mesec in ob tem narediti še kak izlet . Osebno mislim, da so EVS projekti idealna rešitev za nekoga, ki je končal študij pa nima trenutne možnosti zaposlitve, primerni so za mlade, ki želijo spoznati življenje v neki drugi državi, odkriti medkulturne razlike ali morda najdi državo ali mesti, ki jim lahko kasneje nudi službo in morda boljše življenje…Opažam pa tudi, da predvsem v zahodni Evropi izkoriščajo te programe tudi zelo mladi prostovoljci, ki končujejo srednje šole in niso ravno prepričani kako želijo nadaljevati izobraževanje. Na ta način lahko morda spoznajo kako novo področje, ki jih veseli ali odkrijejo, da morda niso za kakšno delo, ki si ga trenutno predstavljajo. V vsakem primeru mislim, da je zelo malo možnosti, da se nekdo vrne s slabimi vtisi iz EVS projekta.

Andrej Hajšek