FILOGRAFIJA, trening v Turčiji

FILOGRAFIJA, trening v Turčiji

Ko smo se četverica članov TD-ja z letalom iz Dunaja odpeljali proti Turčiji, smo bili navdušeni in polni pričakovanj nad potovanjem, ki je pred nami. Končno smo odleteli vstran od turobnega, muhastega in takrat še zasneženega vremenskega stanja v Sloveniji, v malo toplejše kraje, prvo destinacijo Istanbul. Tam smo preživeli štiri dni, menjali dva hostla, bili na Azijski in Evropski strani ter videli kar nekaj znamenitosti, ki jih mesto ponuja na vsakem koraku. Govorim o tako imenovanih mošejah (Hagia Sophia, Sultan Ahmed Mosque), ki so najsvetejši kraj muslimanskega religioznega sveta. Prav tako smo si ogledali celotno mesto s ptičje perspektive na Galata tower-u, arheoloških ostankov, umetnin, posod, stebrov, itn. iz različnih zgodovinskih obdobjih v arheološkem muzeju ter obiskali znamenito Basilica Cistern iz 6. stoletja n.š., ki leži pod mestom Istanbula.

Mestni utrip, vrvež množic na ulicah (na najdaljši nakupovalni ulici Taksim in bazarjih), klici, ki vabijo muslimane k molitvi, dajejo mestu prav poseben in edinstven čar, kateri ti za vedno ostane v spominu. V Istanbulu smo bili nekaj časa v družbi dveh domačink, ki sta nas popeljali tudi na najboljši kebab v mestu. Spodobi se, da mesto spoznaš tudi s kulinarične plati. Tradicionalen kebab se razlikuje od Slovenske različice kebaba. Turški kebaba se streže na krožniku. Nanj narežejo rezine kruha, pokrijejo z narezanim mesom (najpogosteje ovčjim), zraven ti ponudijo tudi kislo smetano ter feferon.

Da pa se ne ustavljam preveč pri hrani, katera vsebuje ogromno kruha in pikantnih, začinjenih jedi, naj povem še eno anekdoto o našem drugem dnevu v Istanbulu, ko smo se odpravili na ogled znamenitosti. Prvotna ideja je bila (Matic): »Dajmo se peljat z metrojem« in nato (Sabina):« Izkoristimo cel žeton in gremo do zadnje postaje.« Ker smo hoteli obiskati še drugi del Azijskega mesta, smo na koncu končali » in the middle of nowhere.« Tam kje se življenje na ulicah v Istanbulu konča: industrija. Tovrstnih podvigov v prihodnje nismo več počeli  Zaradi ogromne površine, ki jo ima Turčija, smo se na trening do Muş-a odpravili z letalom.

V mesto na skrajnem vzhodu Turčije, ki se že zaradi geografske lege zelo razlikuje od Istanbula, saj je obdano z hribi in gorovjem. Kulturni šok je za vsakega turista, ki to mesto obišče, vreden omembe. Že, ko smo stopili z letala, smo bili zelo hitro opaženi s pogledi ljudi, ki niso navajeni evropskega prebivalstva. Po beli polti, modrih očeh, drugačnem načinu oblačenja, veri, običajih, itn. smo se razlikovali od avtohtonega prebivalstva, ki živijo na območju Vzhodne Anatolije, natančneje kurdskega prebivalstva. Mesto, ki ima več kot 80.000 prebivalcev, predstavlja eno glavno ulico, na kateri je največ trgovin, gostiln, stojnic in družabnega življenja. V tem mestu je viden izjemen religiozen vpliv. Muslimanska vera se kaže na vsakem koraku. Od pokritih žensk, gostiln, katere obiskujejo samo moški, in se v njih ne streže alkohola temveč izključno njihovo tradicionalno pijačo: čaj. Zraven prepovedi alkohola pa se striktno vzdržijo tudi uživanja svinjine. Takoj, ko smo se uspešno nastanili v centru, v katerem smo prebivali naslednjih sedem dni, smo imeli tradicionalno večerjo, ki smo jo jedli na tleh. Zraven slovenske skupine so bili na projektu še udeleženci iz Estonije, dve skupini iz Latvije, Madžarske in Turčije. Vendar vseh sedem dni nismo zagotovo vedeli, če Turška skupina sploh obstaja ali ne.

Kot skupina smo se odlično razumeli, do konfliktov skorajda ni prihajalo. Zmotil nas je edino odnos organizatorja, saj se je zgodba o tem, kaj bomo delali, kdaj, kje, iz dneva v dan ponavljala. Pa vendarle smo na koncu kar nekaj naredili, tudi s pomočjo EVS prostovoljca, ki je prva dva dni skoraj v celoti vodil projekt. Najbolj smo bili pa navdušeni nad filografi tehniko, ki smo se jo učili od izkušenega mentorja in umetnika Mustafe. Najprej nam je pokazal svoje izdelke, ogledali smo si nekaj videov, katera orodja pri tem potrebujemo in nato smo tudi sami implementirali v praksi. Delavnice smo imeli v elementarni šoli, ki nas je vse navdušila. Šola, polna otrok od deset do dvajset let, v kateri se otroki učijo ročnih spretnosti, od pletenja preprog, izdelovanja prtov in čipk, nakita in ne nazadnje tudi filografi tehnike. Z učenjem tako ohranjajo turško tradicijo vnaprej za naslednje rodove. Na tej šoli so nas učili turških plesov, poslušali smo turško glasbo, bili cel čas oblegani s peščico otrok, ki so se dokaj hitro navezali nate. Neprecenljive izkušnje in dragoceni trenutki s temi otroki so pustili pečat v marsikaterem srcu participanta.

Na koncu projekta smo imeli tudi razstavo v centru mesta, v enih izmed nakupovalnih hiš, ki pa ni bila tako velika, kakršne poznamo pri nas. V tretjem nadstropju smo predstavljali naše izdelke na ogled obiskovalcem, ki so si prišli pogledat naše umetnine. Zadnji večer smo nato zaključili z obiskom mostu, ki ima v noči, pod zvezdami prav poseben, romantičen pridih. Zraven reke so postavljene hiške (na zunaj osvetljene z barvnimi lučkami), v kateri smo imeli tudi večerjo. Dobili smo isto hrano iz restavracije, katere smo se v enem tednu dni že pošteno prenajedli. Cel dan so se širile informacije, da gremo zvečer na ribe. Vendar jih potem nismo videli niti v reki, kaj šele na krožniku. Na projektu smo doživeli veliko zanimivih dogodkov, sklenili nova poznanstva, se spoznavali in učili drugih običajev in navad, navajali na popolnoma drugačne prehranjevalne navade, samoorganizirali pohod na okoliški hrib v Muş-u, kupovali v trgovinah, kjer smo bili oblegani z vsemi trgovci, ki so tam zaposleni, obdani z nagajivimi otroki, ki ti vedno znova hočejo prodati en paket robčkov, katerim vsaj za 15 minut na ulici ne uideš, in še bi lahko naštevala… Izkušnje, ki zares spremenijo človekov pogled na svet in po katerih se v domovino vrneš z drugačnim načinom razmišljanja. Anja, Matic in Boštjan, družba ste več kot odlična!

Sabina Intiher