Na vrhu sveta

Na vrhu sveta

Mladinske izmenjave ponavadi potekajo na zanimivih lokacijah. Običajno takšnih, ki jih ne najdemo med top 10 turističnih atrakcij v državi. Projekt, ki sem se ga skupaj z Boštjanom in Klemnom udeležila v avgustu, je zagotovo potekal na eni izmed bolj nenavadnih lokacij. Norveška. Prve asociacije: fjordi, gore, male lesene hiške. Grem! Še preden sem preverila res čisto pravo lokacijo projekta, sem se popolnoma navdušena nad morebitnim obiskom te skandinavske džave prijavila na seminar z naslovom On Top of The World. In naslov ni bil zgolj lepo zveneč, morda metaforičen, pač pa je nadvse primerno odražal dejansko lokacijo seminarja: Svalbard. Sicer norveški otok, ki pa je od prestolnice Osla oddaljen kar 2.050 kilometrov. Smer sever seveda.

Opis seminarja s strani organizatorjev je bil nadvse pustolovski. S spalno vrečo, pohodnimi zimskimi oblačili in paketom osvežilnih robčkov, ki so za teden dni nadomestili kopalnico, sem se tako v sredini avgusta podala na pot v arktični obroč. Že prvi pogled skozi okno na letalu je bil povsem navdušujoč. Zasnežena pobočja na katerih smo široko odprtih oči opazili severnega medveda in rjave doline, delno prekrite z ledeniki in delno poraščene z mahovi in lišaji. Takoj ti postane jasno, kje so nastale vse tiste fotografije iz učbenika geografije v srednji šoli. Permafrost, fjordi, ledeniške morene in tako naprej. Tokrat v živo pred mojimi očmi. Po prvem dnevu, ki je bil namenjen prihodu vseh udeležencev seminarja, je sledil… je sledilo nadaljevanje prvega dne :). Vse do konca tedna, saj sonce nad Svalbardom poleti nikoli ne zaide. Vseeno smo občasno doživeli nekoliko ‘temnejše trenutke’. Na primer takrat, ko so se nad našimi glavami zbrali artični galebi in napadalno branili svoja gnezda, medtem ko smo se mi nič hudega sluteči zgolj želeli premakniti od našega apartmaja do nekakšnega približka centru mesta :). Aktivnosti na seminarju so bile primerno prilagojene edinstveni lokaciji. Namesto ´team building´ aktivnosti smo skupaj pripravljali hrano in zakurili ogenj; namesto delavnic v učilnicah pa smo se odpravili na dvorišče, kjer je domovalo 50 haskijev in jih peljali na sprehod. Oziroma bolje rečeno – so haskiji nas odpeljali na sprehod. Popoldne na saneh s psmi, neverjetno polnimi energije, je bilo res izjemno doživetje. Po poti smo poslušali zgodbe francoske smučarke, ki že tretje poletje zaporedoma preživlja na Svalbardu kot oskrbovalka apartmajev in si ogledovali neverjetno pokrajino ob obalah grenlandskega morja. V daljavi smo med drugim videli svetovno semensko banko, kjer so skrbno varovano shranjena vsa semena rastlinskih vrst našega planeta.

Potem, ko smo odkrivali lepote bližnje okolice našega domovanja, našli nekaj izjemnih primerkov fosilov in obiskali najbolj severno pošto na svetu, najbolj severni bankomat na svetu in verjetno najbolj severni kebab lokal na svetu (ja, res je tam), smo se tretji dan odpravili na celodnevni izlet z ladjo do bližnjega ledenika. Tudi tam smo bili v prijetni družbi – v kabini smo klepetali z raziskovalci, ki z vseh koncev sveta prihajajo na Svalbard; na palubi pa smo imeli priložnost opazovati kite, ki so nekaj minut spremljali našo ladjo. Ko v daljavi pred sabo zagledaš mogočen ledenik, na eni strani ladje visoke v meglice zavite gore in na drugi strani ladje čisto pravega kita, te resnično prevzame poseben občutek. Ljudje, ki živijo na otoku, so nas večkrat opomnili na dejstvo, da smo ljudje zgolj obiskovalci tega izjemnega dela našega planeta.

Tudi ob dejstvu, da na Svalbardu živi 2000 ljudi in 3000 polarnih medvedov, se zaveš, kako majhni in nepomembni v resnici smo. Zdi se, da je ponižen odnos do narave pri prebivalcih Svalbarda res na prvem mestu. In to je spoštovanja vredno dejstvo, ki bi nam moralo biti vsem za vzgled. Njihovo gibanje je omejeno na majhno urbano območje, ki ga zapustijo zgolj s puško v roki. Ta je obvezni del opreme za preživetje ob morebitnem srečanju s polarnim medvedom. Že nekaj ur na otoku ti da vedeti, da je on tisti zares avtohtoni prebivalec tega območja. Na poti k ledeniku smo se ustavili v nekdanji sovjetski rudniški naselbini Pyramiden. Tam smo si ogledali notranjost zapuščene stavbe, se ustavili na glavnem trgu ob kipu Lenina in v hotelu okrepili vtis z rusko vodko. S puško opremljen vodič nam je navdušeno pripovedoval o zgodovini tega kraja kjer se je sam tudi rodil in danes predstavlja enega 8 stalnih prebivalcev naselbine. Na vprašanje ali mu je kdaj dolgčas je seveda gladko odgovoril, da nikoli. Kakopak :). Neverjetni razgledi, ki so nas vedno znova spominjali na filmske prizore, sneg 14. avgusta in 120 ur svetlobe skupaj je na meni pustilo močen pečat. Zraven tega pa moram seveda omeniti izjemno družbo ostalih udeležencev seminarja. Zraven slovenske so bile tam še zasedbe iz Romunije, Portugalske, Latvije, Švedske, Danske, Poljske in Norveške. Veliko smeha in na novo odkritih resnic :). Odličen projekt, izjemen kraj in nikoli pozabljeni trenutki. Hvala TD Žetale za še eno čudovito izkušnjo!

Tanja V.