TC 2 PLUS 2 possibilities become 5 realities, 23.10 – 1.11.2014, Bolgarija

TC 2 PLUS 2 possibilities become 5 realities, 23.10 – 1.11.2014, Bolgarija

Tisto sredo se je ustavil svet. Vreme je nakazovalo, da je dan ko je potrebno ostati doma, ni deloval mestni potniški promet, vlaki so zamujali, midva pa sva šla na pot. Še preden sva uspela zapustiti Ljubljano, so se začeli vrstiti tragikomični dogodki, saj se je že pot do Sofije skoraj sfižila. V strahu, da ne bi zamudila vlaka sva poklicala taxi, ki naju je dostavil do železniške postaje, tam pa sva ugotovila, da sva veliko prezgodnja, saj je vlak zamujal celi dve uri, midva pa, zaradi predolge kave na postaji, za dve uri in deset minut. Ob spoznanju, da nama je vlak z zamudo odpeljal, je sledil kratek šok, smeh in hitro iskanje rešitve. Na spletni strani sva našla prevoz do Zagreba in upala, da nama uspe ujeti ta isti vlak na naslednji postaji. In nama je. Prispela sva slabih pet minut pred odhodom. Divji voznik Roko je namreč stopil na gas, saj se je tudi njemu mudilo na snemanje novega komada v Zagreb (https://www.youtube.com/watch?v=CbVbkSlLtuk). Adrenalinsko vožnjo pa so popestrile balkanske melodije avtoradia in Rokotovo javljanje v radijski eter. Po večerji v Beogradu je sledila dolga nočna vožnja do vetrovne, deževne in mrzle Sofije. Tokrat je šlo brez zapletov. Kljub vremenskim nevšečnostim sva uspela videti center mesta, prisiljena pa sva bila nabaviti tudi nekaj uporabnih spominkov – dežnik in nepremočljive čevlje.

V centru Sofije se je zbrala ekipa ljudi, ki je sodelovala na projektu, nato pa smo se z avtobusom odpravili na dobre tri ure trajajočo vožnjo iz Sofije do Dobrinishta, majhen kraj na jugu Bolgarije, ki je znan tudi po smučarskem turizmu. V prijetnem hotelu, v katerem smo bili edini gostje, smo skozi ves teden sledili dokaj natrpanemu urniku delavnic, ki so bile usmerjene v tematiko mladinskega dela, vodenja skupin in vzdrževanja ekipnega duha ter efektivnosti. Spoznavali smo veščine nastopanja pred publiko in improviziranega gledališča. Udeleženci seminarja so bili izjemno zabavna in kreativna skupina ljudi iz dvanajstih držav. Smeh in dobra volja sta nas držala pokonci ves teden. Spoznali smo podrobnosti, ki so ključ do uspeha pri delovanju v skupini. Polni energije in novih spoznanj smo se po koncu projekta odpravili v Sofijo,  kjer smo z nekaterimi udeleženci preverjali utrip prestolnice še naslednja dva dni.

Po napornih dneh je sledila še naporna pot domov – v stilu tiste na začetku. Veliko nepredvidljivih dogodkov, precej zmede in še več smeha, ki je bil rezultat utrujenosti in nesmiselnih situacij. Najprej so naju vrgli iz sedežev, ki sva jih rezervirala, ko sva se namestila v razpadajočem kupeju se je ta zabasal do zadnjega milimetra, po dobre pol ure smo se vsi prestavili na drug vlak, ker se je tisti menda pokvaril, tam pa je sledila nočna vožnja na hodniku v družbi zabavnih Srbov z baby piškoti in zanimivimi zgodbami. Da pa je pot bila res internacionalna je poskrbel še »slovenački kinezer«, kot so srbi poimenovali Japonec, ki nama je ves čas zmedeno sledil.

Pot je včasih res nepredvidljiva, kar sva dokončno ugotovila na železniški postaji v Beogradu, ko do zadnje minute nisva vedela, ali bo vlak zaradi stavke sploh speljal s postaje. Pa na najino srečo je, zato je po zadnjem prestopu sledil oddih ob tematski pesmi tega potovanja (https://www.youtube.com/watch?v=-ie-LcCBMqc).

V&B