YE LIFE SYLES VS. HEALTHY LIFE, Ordu, Turčija, 30.6. – 10.7.2015

Z nočnim letom z Letališča Jožeta Plečnika je šest neučakanih Slovencev 30. 6. končno prispelo v Istanbul na letališče Ataturk.  Ker nas je naslednji let čakal na drugem letališču, smo se odpravili na 70km dolgo popotovanje z avtobusom. Ker ponoči ceste niso tako prometne, smo na letališče Sabiha Gükçen prispeli v slabih dveh urah. Nato smo kartali in čakali na naslednji let direktno do Orduja. Malo pred napovedanim odhodom se je razvnelo glasno kreganje v turščini. Šele po pol ure smo zvedeli, da je bil naš let odpovedan, zaradi prevelike megle v Orduju. Na lastni koži smo občutili nezmožnost Turkov, da bi se sporazumevali v angleščini in smo tako dosti kasneje zvedeli, da nam bodo uredili nadomestni let do Samsuna in nadalje avtobus do Orduja.

Zvečer smo končno prispeli do Orduja in spoznali druge udeležence projekta iz Italije, Kosovega, Romunije in seveda domačinke Turčije. Po večerji (pice) smo se nekateri odpravili v tipični turški bar, kjer strežejo turško kavo in čaj ter seveda tudi šišo. Presenečena sem bila, da nas je organizator pred izvedbo projekta kontaktiral in nam povedal, da bo vsaka država vodila dejavnosti enega dneva. Mi smo vodili delavnice na temo verstev, na katere smo se zelo dobro pripravili. Ker pa je bila za nekatere skupine to prva izkušnja z Erasmus+ projekti, seveda niso dobro zastavili svojih aktivnosti. Tako so bile mnoge aktivnosti brez smisla oziroma niso imele zaključka, ki bi zadel bistvo aktivnosti. Seveda ni bilo vse slabo, najbolj smo se zabavali pri »Scavenger huntu«, kjer smo se za uresničevanje nalog podili po Orduju, kot tudi snemanjem filmčkov na različne teme in ostalih bolj zanimivih aktivnostih. Stanovali smo v zasebnem študentskem domu za športnike in smo imeli do plaže slabih 50 metrov. Ves prosti čas smo namenili kopanju in ostalimi zunanjimi aktivnostmi, čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno (vse dni, razen zadnja dva dneva, smo imeli oblačno vreme).

Ob večerih so bili mednarodni večeri, kjer smo na slovenskem večeru udeležence navdušili z odlično predstavitvijo, igrami, polko, hrano in pijačo. Tudi ostale države so imele zelo dobre večere, Italijani so nam skuhali »pašto« za večerjo, Romuni pa so pekli na prostem ter smo tako imeli piknik. Ostale večere smo preživeli v baru s šišo, lunaparku ali pa smo odšli do tipične turške hiše na živo glasbo. Zadnji dan smo imeli na spisku pohodništvo v bližnje gore, katerega smo se vsi Slovenci zelo veselili.  Razočarani smo spoznali, da turško pohodništvo pomeni vožnje z mini avtobusom cel dan po makadamskih poteh s polno lukenj in dejanske hoje samo slabe pol ure. Čeprav so bile gore res lepe in do teh krajev ne bi mogli priti peš, smo bili vseeno žalostni, saj vsi zelo radi hodimo v hribe.  Videli smo slap, odšli smo na kosilo, kjer so nam postregli s svežimi postrvmi, ogledali smo si najlepši razgled v gorah in obiskali nasad jagod, kjer smo se skoraj zastonj nabasali z jagodami. Hrana, ki so nam jo stregli v študentskem domu, pa je bila klasa zase. Vsak dan smo dobivali hladno hrano, ki je bila vedno sestavljena iz istih stvari in sicer: juhe, riža, piščanca in lubenice. Zato smo bili zelo veseli, če smo šli jest kam drugam oziroma so nam skuhali udeleženci v okviru njihovega večera.

Zelo vesela lahko trdim, da smo se vsi Slovenci odlično ujeli in svojo dobro voljo tudi širili na ostale udeležence. Spoznali smo veliko novih prijateljev za vse življenje. Nekoliko smo bili žalostni, ker v Orduju ni bila odprta nobena izmed treh diskotek, saj je bil čas ramadana. Tudi veliko turških udeležencev, kot tudi organizator so se postili in so se zaradi tega velikokrat izolirali.

Zadnji dan projekta smo bili vsi zelo žalostni, saj smo se mogli posloviti. Za nas je bil sloves nekoliko lažji, saj so nas čakali še trije dnevi v Istanbulu, katerih smo se že zelo veselili. V Istanbulu smo obiskali vse največje znamenitosti, raziskovali smo ulice in iskali najcenejše bazarje, kjer bi se lahko še bolj zabarantali. Večere pa smo seveda preživeli v najbližjem baru, kjer smo se družili ob šiši. 13.7. smo ob petih zjutraj le zapustili Turčijo in na Brniku odšli vsak na svojo stran. Prepričana sem,  da bomo skupaj odšli še na kakšno drugo dogodivščino.

 Barbara Ban

Ostali udeleženci: Mojca Ban, Ada Cerjak, Timotej Kolar, Dijana Širovnik, Sara Munda